(Ne)možnost imenovanja delavskega direktorja v družbah z omejeno odgovornostjo

Vprašanje:

Družba se je pred kratkim preoblikovala iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo. Svet delavcev je že v postopku preoblikovanja zahteval, da se v preoblikovani družbi, ki sicer zaposluje več kot 500 delavcev, vzpostavi tudi funkcija delavskega direktorja skladno z ZSDU, a je dobil odgovor poslovodstva, da »imenovanje delavskega direktorja v družbah z omejeno odgovornostjo ni v skladu z 78. členom ZSDU«. Ali to drži?

Odgovor:

Stališče poslovodstva družbe, da imenovanje delavskega direktorja v družbi z omejeno odgovornostjo ni v skladu z ZSDU, ni točno. To stališče namreč temelji na izključno strogo gramatikalni (jezikovi) razlagi določbe 78. člena ZSDU, ki se glasi:

»Sodelovanje delavcev pri upravljanju v organih družbe se uresničuje preko predstavnikov delavcev v organih vodenja in nadzora družbe, in sicer:

1. v dvotirnem sistemu upravljanja preko predstavnikov delavcev v nadzornem svetu družbe ali nadzornem odboru zadruge (v nadaljnjem besedilu: nadzorni svet), lahko pa tudi preko predstavnika delavcev v upravi družbe ali v upravnem odboru zadruge (v nadaljnjem besedilu: delavski direktor);

2. v enotirnem sistemu upravljanja preko predstavnikov delavcev v upravnem odboru in v komisijah upravnega odbora, lahko pa tudi preko predstavnika delavcev med izvršnimi direktorji družbe ali zadruge.«

Res je sicer, da ta določba govori o delavskem direktorju kot predstavniku delavcev v »upravi družbe« (ali – v primeru enotirnega upravljanja – »med izvršnimi direktorji«), kar naj bi (glede na to, da sta uprava ali upravni odbor z izvršnimi direktorji po ZGD-1 opredeljena izključno kot poslovodstvo v delniški družbi) ob uporabi omenjene pravno-interpretacijske metode pomenilo, da je tudi funkcija delavskega direktorja možna izključno le v delniških družbah. A takšna razlaga je preprosto vzeta iz konteksta drugih določil in tudi iz »duha« (smisla in namena) zakona kot celote. Zato je treba za ustrezen odgovor na predmetno vprašanje uporabiti tudi druge ustrezne pravno-interpretacijske metode, zlasti logično in teleološko oziroma namensko.

Kot prvo, zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku (lat. lex semper intendit, quod convenit rationi). V danem primeru je očitno, da je imel zakonodajalec namen uzakoniti posebno obliko delavskega predstavništva tudi v poslovodstvu večjih družb (z več kot 500 zaposlenimi) in s tem zagotoviti možnost vpliva interesov zaposlenih tudi na ključne poslovodne odločitve, kar je povsem v skladu s sodobnimi trendi na področju menedžmenta in korporacijskega upravljanja. Logično vprašanje, ki se postavlja, je torej: kakšen razumen preudarek, bi pravzaprav lahko zakonodajalca vodil do zaključka, da je – glede na samo poslovno bistvo in namen oziroma cilj uvedbe sistema delavskega soupravljanja na splošno – smiselno in potrebno takšno obliko soupravljanja (tj. funkcijo delavskega direktorja) uzakoniti le v delniških družbah, ne pa tudi v enako velikih družbah z omejeno odgovornostjo in drugih oblikah gospodarskih družb?

Takšnega smisla sporne določbe 78. člena ZSDU zagotovo ni najti po nobeni logiki, zato njena omenjena strogo gramatikalna razlaga nikakor ne more privesti do pravilne uporabe zakona v skladu z načelom razumnega preudarka. Čeprav ZSDU resda ni izrecno določil obvezne analogne uporabe določbe 78. člena o delavskih predstavnikih v organih vodenja in nadzora v vseh oblikah gospodarskih družb, ne samo v delniških, je torej treba to analogijo upoštevati že po splošnih pravnih pravilih.

Konkretno, če je delavski direktor v delniški družbi predstavnik delavcev v »upravi« ali »med izvršnimi direktorji«, ni prav nobenega razloga, da ne bi bil v družbi z omejeno odgovornostjo pač predstavnik delavcev »med poslovodji« kot obliki poslovodstva d.o.o. po ZGD-1. Tudi po tem zakonu ima d.o.o. namreč lahko več poslovodij, se pravi kolektivno poslovodstvo. Takšen predstavnik delavcev med poslovodji v d.o.o. zagotovo ne bi imel prav nič manj smisla kot ga ima, denimo, delavski direktor kot predstavnik delavcev med izvršnimi direktorji ali v upravi delniške družbe.

Kot drugo, zakon tudi sicer nikjer direktno ne omenja zgolj »delniške« družbe, uporablja pa po drugi strani v citirani določbi 78. člena splošni pojem »organi vodenja in nadzora družb«, kar še dodatno govori v prid našemu zgoraj predstavljenemu stališču in bi lahko predstavljalo tudi drugo plat morebitne strogo gramatikalne razlage konkretne (in drugih) določb ZSDU v poglavju »V. Sodelovanje delavcev v organih družbe«. Torej, če zakon ne določa, da delavci lahko sodelujejo le v organih delniške družbe, potem razlage, ki skušajo na ta način zožiti njegovo uporabo, pomenijo »nasilje nad zakonom« in so nedopustne. Zakaj bi gramatikalno razlagali smo tisti (drugi) del konkretnega člena, ki uporablja nazive organov delniške družbe, ne pa tudi tistega njenega (prvega) dela (in tudi naslova poglavja kot celote), ki govori o »organih vodenja in nadzora družb« na splošno?

Konec koncev ZGD-1 dopušča tudi družbenikom d.o.o.-jev in drugih družb, da z ustanovitvenim aktom določijo kot organe vodenja in nadzora nadzorni svet in upravo ali upravni odbor po vzoru na delniško družbo, in nikjer ne določa, da so to lahko samo organi delniške družbe. Določa le, da so pač v delniški družbi pod določenimi pogoji ti organi obvezni, ne pa, da jih druge družbe ne morejo imeti. Tudi iz tega razloga torej – četudi uporabimo strogo gramatikalno razlago zakona – ni mogoče poenostavljeno sklepati, da se določba 78. člena in druge iz konkretnega poglavja o sodelovanju delavcev v organih družbe v organih družbe avtomatično nanašajo izključno na delniške družbe.

Kot tretje, tudi če bi bilo res, da je imel zakonodajalec v določbah od 78. do 84. a člena ZSDU v mislih le delniške družbe, še vedno ne bi držalo, da morebitno imenovanje delavskega direktorja v družbi z omejeno odgovornostjo ne bi bilo »v skladu z 78. členom ZSDU«. Kot že rečeno, te določbe ni mogoče razlagati izven konteksta celotnega zakona, pri čemer ne gre spregledati zlasti njegovega 5. člena, ki napotuje na t. i. participacijski dogovor med delodajalcem in svetom delavcev, s katerim je mogoče določiti tudi »več participacijskih pravic« in/ali »druge načine sodelovanja delavcev pri upravljanju«, poleg tistih, ki jih določa zakon. S participacijskim dogovorom je torej vedno mogoče vzpostaviti funkcijo delavskega direktorja tudi v drugih oblikah gospodarskih družb in – skladno z določbo tretjega odstavka 82. člena ZSDU – celo tudi v družbah z manj kot 500 zaposlenimi.

Skratka, nobenega vsebinskega ali formalnega razloga ni, da svet delavcev ne bi mogel na podlagi ZSDU legitimno zahtevati vzpostavitve funkcije delavskega direktorja tudi v družbi z omejeno odgovornostjo.