Zakonitost "stavke za soupravljanje"

Vprašanje:

V našem podjetju delodajalec permanentno krši zakonske pravice sveta delavcev do sodelovanja pri upravljanju po ZSDU. Preprosto jih ignorira, tako da svet delavcev ostaja brez vseh potrebnih (in predpisanih) informacij in brez možnosti skupnega posvetovanja in soodločanja v skladu z zakonom. Pod temi pogoji se postavlja pod vprašaj smiselnost nadaljnjega obstoja sveta delavcev. Ali ga sindikat lahko podpre s stavko oziroma drugimi oblikami sindikalnega boja, da bi mu delodajalec zagotovil vsaj elementarne pogoje za njegovo delovanje v skladu z zakonom?

 Odgovor:

Prvi odstavek 1. člena veljavnega Zakona o stavki pravi: »Stavka je organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela.« Nobenega dvoma ni, da pravica do soupravljanja sodi med »pravice iz dela«. Odprto vprašanje je torej le, ali je to pravico, ki je sicer po 75. členu Ustave RS ustavna pravica delavcev, šteti med tako pomembne in »močne« pravice, da uporaba stavke za njeno obrambo ne bi bila mogla biti v primeru sodnega spora morda obravnavana kot »nesorazmerna«.

 O tem je že večkrat odločilo tudi Ustavno sodišče RS, in sicer pritrdilno. Sodelovanje delavcev pri upravljanju je v pravnem redu Slovenije opredeljeno kot ena od »človekovih pravic in temeljnih svoboščin« (6. točka obrazložitve k odločbi US RS, št. U-I-160/03-8). V obrazložitvi odločbe US RS, št. U-I-302/97, je pod točko B)-I glede tega zelo decidirano zapisano: »Ustava v 75. členu zagotavlja delavcem pravico do sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih organizacijah. Ta pravica sodi po svoji naravi v okvire norm o človekovih pravicah, ki morajo biti zagotovljene vsem in ki terjajo posebno intenzivno pravno varstvo.« Nobenega dvoma torej ni, da gre v tem primeru za »ekonomsko in socialno pravico delavcev iz dela«, ki je hkrati celo ena od ustavno zagotovljenih »človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. Močnejših oziroma bolj neodtujljivih pravic torej sploh ni, zato mora uživati absolutno pravno varstvo. Glede njenega varstva v zakonsko določenih okvirih torej ni mogoče pravno tehtati, ali in koliko posegajo v pravice drugih.

 Formalnopravnih problemov z morebitno tovrstno »podporo« sindikatov svetom delavcev in celotnemu sistemu delavske participacije torej ni. In dejstvo je, da bi bila v mnogih primerih v praksi takšna podpora tudi zelo potrebna in dobrodošla, kajti svetom delavcev je uporaba metod sindikalnega boja že po zakonu (7. člen ZSDU) prepovedana. Zato si, kadar so jim s strani delodajalca kršene njihove pravice glede vključevanja v poslovno odločanje, sami žal tudi ne morejo prav veliko pomagati. Zlasti še, ker se je arbitražno reševanje medsebojnih sporov po ZSDU v praksi žal izkazalo kot precej neučinkovito, enako pa velja glede inšpekcijskega nadzora. Prav dejstvo, da doslednega uresničevanja ZSDU v praksi v večini primerov (posebej če gre za »permanentno« in generalno kršenje, kakršnega navajate v vprašanju) ni mogoče učinkovito zagotoviti z neprestanim sprožanjem arbitražnih in prekrškovnih postopkov s strani sveta delavcev, govori v prid možnosti uporabe stavke v ta namen. Res pa je, da stavka ne more biti »prva« izbira. Kljub vsemu je načeloma treba prej poskusiti z uporabo omenjenih pravnih poti, šele če se te v konkretnem primeru izkažejo kot neučinkovite, pride v poštev tudi uporaba stavke kot skrajnega sredstva sindikalnega boja.

 Večji problem v praksi je dejanska pripravljenost sindikatov za tovrstno angažiranje. Mnogi sindikati so namreč v svoji »teoriji« svete delavcev prepoznali kot svojo konkurenco, kar je seveda – zlasti še glede na sedanjo zakonsko ureditev nalog in pristojnosti obeh vrst delavskih predstavništev – povsem neutemeljeno. Sindikati in sveti delavcev imajo po veljavni zakonodaji različne naloge in si – ob pametnem delovanju v praksi – v resnici sploh ne morejo konkurirati. Sindikati naj bi v zastopniškem smislu v imenu vseh delavcev »pokrivali« področje urejanja klasičnih delovnih razmerij, urejenih z ZDR in kolektivnimi pogodbami, sveti delavcev pa procese vključevanja (vseh) zaposlenih v poslovno odločanje v podjetjih. Načeloma naj se torej po veljavni zakonodaji področji dela sindikatov in svetov delavcev ne bi »prekrivali«, pač pa naj bi se dopolnjevali in nadgrajevali, zato tudi ne bi smelo prihajati do t. i . konkurenčnega delovanja. Obe vrsti delavskih predstavništev bi morali pravzaprav delovati kot nekakšen enoten »delavski blok«.

 Tudi ZSDU sindikatom priznava močan neposreden interes glede zagotavljanja pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju skozi t. i. iniciativno (17. člen), kadrovsko (27. člen) in nadzorno (48. člen) funkcijo. Nobenega dvoma zato ni, da jim je priznana tudi uporaba sredstev in metod sindikalnega boja za obrambo te pravice pred kršenjem s strani delodajalcev. Odgovor na vaše vprašanje je torej absolutno pozitiven. Sindikati bi po mojem mnenju morali vsestransko, tudi z grožnjo in v končni posledici z dejanskim organiziranjem stavke, podpirati svete delavcev pri uresničevanju njihovih zakonskih pravic, pri čemer takšne stavke – pod prej navedenimi pogoji – ne morejo biti prepoznane kot nelegitimne.