Zakonitost sklepov o presežkih delavcev

Svet delavcev je zavrnil svoje soglasje k predlogu uprave za spremembe organizacije proizvodnje, ki naj bi imela za posledico zmanjšanje večjega števila delavcev. Svet delavcev je bil mnenja, da razlogi za zmanjševanje števila delavcev niso utemeljeni. Uprava pa svojega predloga ni niti umaknila, niti ni sprožila arbitražnega spora, ampak je zavrnitev soglasja s strani sveta delavcev preprosto ignorirala in nadaljevala s postopkom reševanja presežnih delavcev, kot da se ni nič zgodilo. Delavcem so tako sedaj že vročeni sklepi o trajnem prenehanju potreb po njihovem delu. Ali imajo podlago za pritožbe zoper te sklepe kot nezakonite?

Nesporno je, da so vsi sklepi uprave družbe v konkretnem postopku reševanja presežnih delavcev absolutno neveljavni, kar pomeni ne samo izpodbojni, pač pa nični.

Postopek reševanja trajno presežnih delavcev, ki ga vzporedno urejata zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v določbah 34. do 36.i člena in zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) v določbi 96. člena (opomba: ZSDU je pri tem šteti kot "lex posterior", kar pomeni, da v primeru morebitne kolizije med določbami obeh zakonov velja načelo "lex posterior derogat legi priori") generalno gledano poteka v treh zaporednih fazah, in sicer:

sprejem odločitve po 1. odstavku 96. člena ZSDU, ki ima za posledico ugotovitev trajnega prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, in za katero mora uprava pridobiti predhodno soglasje sveta delavcev - v primeru nesoglasja med upravo in svetom delavcev se spor rešuje pred arbitražo po določbah 99. do 106. člena ZSDU, in sicer v tem primeru na predlog uprave, ne sveta delavcev;

sprejem programa o razreševanju presežnih delavcev (predlog programa mora biti svetu delavcev skladno z 2. odstavkom 96. člena ZSDU predložen že hkrati s predlogom odločitve po prejšnji točki, pri njegovi pripravi in sprejemu pa mora biti svetu delavcev po 35. členu ZDR omogočeno sodelovanje) - v primeru, da uprava sprejme program, ne da bi upoštevala stališča, mnenja in predloge sveta delavcev, je možen spor pred arbitražo po 35. členu ZDR;

izdaja posamičnih sklepov trajno presežnim delavcem - morebitni individualni spori se rešujejo v dvostopenjskem postopku za varstvo individualnih pravic po ZDR..

Nobene od navedenih postopkovnih faz ni mogoče preprosto preskočiti, kajti šele odločitve, sprejete v predhodni fazi, predstavljajo pravno podlago za odločitve v naslednji fazi. Z drugimi besedami - nezakonitost oziroma neobstoj ustreznih odločitev predhodne faze ima za direktno pravno posledico nezakonitost oziroma ničnost odločitev, sprejetih v naslednji fazi.

In v tem se skriva tudi jedro problema.

Dejstvo je namreč, da v konkretnem primeru preprosto manjka že zakonita odločitev po 1. odstavku 96. člena (manjka obvezno soglasje sveta delavcev), zaradi česar so brez pravnega temelja (nični!) tudi sklepi o sprejemu programa presežnih delavcev in na njegovi osnovi izdani individualni sklepi presežnim delavcem. V tem pogledu je ključnega pomena določba 97. člena ZSDU, ki pravi: "Delodajalec ne sme sprejeti odločitev, če je v osmih dneh svet delavcev zavrnil soglasje".

Prav nobenega dvoma ni, da je svet delavcev že v začetku izrecno zavrnil soglasje k omenjeni odločitvi uprave in se pri tem skliceval na zakonite razloge, navedene v 2. odstavku 96. člena ZSDU. Zato uprava te odločitve (kakor tudi vseh naslednjih v tem postopku) sploh ni mogla zakonito sprejeti.

Uprava (ne svet delavcev) bi morala, če bi želela sprejeti in uveljaviti omenjeno odločitev, zaradi zavrnitve predpisanega soglasja sveta delavcev najprej sprožiti spor pred arbitražo po določbah ZSDU. Izključno arbitraža bi namreč lahko ugotovila morebitno neutemeljenost zavrnitve soglasja s strani sveta delavcev in s svojim sklepom nadomestila takšno soglasje. Nihče razen arbitraže, še najmanj pa uprava sama, ne more nadomestiti manjkajočega predpisanega soglasja sveta delavcev k tovrstnim odločitvam. Če tega ni, pa skladno z 97. členom ZSDU tudi ni odločitve same.

Zakon je torej v tem pogledu popolnoma jasen in nedvoumen - uprava ne sme sprejeti odločitve po 1. odstavku 96. člena ZSDU, če je svet delavcev v zakonitem roku zavrnil soglasje. Če ne bi bilo tako, bi seveda institut soglasja sveta delavcev izgubil sleherni smisel. V danem primeru pa je uprava omenjeno dejstvo preprosto ignorirala in kljub zavrnitvi soglasja s strani sveta delavcev nadaljevala postopek reševanja presežnih delavcev, kot da bilo vse v redu. Dejansko pa prav iz tega razloga v celotnem postopku z vidika zakona ni nič v redu, ampak so, kot rečeno, prav vse dosedanje odločitve v tem postopku pravno nične.

Na podlagi povedanega imajo seveda vsi prizadeti delavci, ki so v konkretnem primeru prejeli odločbe oziroma sklepe o trajnem prenehanju potreb po njihovem delu, možnost zahtevati (pred komisijo za pritožbe v podjetju, kasneje pa pred delovnim sodiščem) ugotovitev ničnosti teh sklepov in njihovo odpravo.