Začasna nadomestitev dalj časa odsotnih članov sveta delavcev

Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) vprašanja morebitnega »začasnega nadomeščanja« članov sveta delavcev neposredno ne ureja. Tudi instituta »namestnikov članov sveta delavcev« zakon ne pozna. Zato pride pri reševanju tega vprašanja v poštev le smiselna uporaba določil o nadomeščanju članov sveta delavcev, ki jim preneha mandat, o čemer govori 47. člen ZSDU. To pomeni, da lahko začasno odsotne člane sveta delavcev v času odsotnosti nadomestijo tisti kandidati za člane sveta delavcev, ki so na volitvah med neizvoljenimi kandidati dobili največ glasov (vendar ne manj kot 5%). Svet delavcev lahko torej te kandidate z ugotovitvenim sklepom začasno »kooptira« v svojo sestavo.

V času nadomeščanja imajo nadomestni člani vse pravice in obveznosti članov sveta delavcev, vključno s pravico do morebitne nagrade za neprofesionalno opravljanje te funkcije, zaradi česar je treba o opravljeni začasni nadomestitvi članov v svetu delavcev obvestiti tudi upravo družbe. Edini resnejši problem, ki se odpira v tej zvezi, pa je problem zagotavljanja t.i. delovnopravne imunitete nadomestnim članom sveta delavcev. Nobenega dvoma ni, da je treba v času nadomeščanja tudi nadomestnim članom sveta delavcev priznati delovnopravno imuniteto, ki jo zakon priznava »rednim« članom. Vprašanje pa je ali bi v primeru sodnega spora vzdržalo tudi stališče, da jim delovnopravna imuniteta v smislu 67. člena ZSDU v zvezi s 113. členom ZDR pripada tudi še eno leto po prenehanju začasnega opravljanja te funkcije. Po mojem mnenju ni podlage, da bi jim to pravico odrekali, kajti v nasprotnem primeru se lahko postavi pod vprašaj sam smisel tega pravnega instituta.

Kolikor so bile volitve izvedene na podlagi t.i. zaprte kandidatne liste in torej začasno odsotnih članov sveta delavcev ni mogoče nadomestiti na zgoraj opisani način, pa bo treba najti kako drugo možnost za začasno izpopolnitev sestave sveta delavcev (npr. imenovanje nadomestnih članov, ki pa v tem primeru formalno nimajo glasovalne, ampak samo posvetovalno pravico, na zboru delavcev). Vendar pa takšna rešitev lahko v praksi vzdrži le po načelu »če ni tožnika, ni sodnika«. Zato je vsekakor potrebno predhodno pridobiti soglasje uprave družbe, da bo tako sestavljenemu svetu delavcev priznavala legitimiteto. V nasprotnem primeru pa to seveda nima nobenega smisla, ampak je bolje, če svet delavcev začasno deluje v okrnjeni sestavi, ali če se tudi formalno izvedejo nadomestne volitve za »začasne člane sveta delavcev« (kolikor manjka več kot tretjina članov). Nadomestne volitve pa so seveda prav tako smiselne le v primeru dalj časa trajajoče odsotnosti članov sveta delavcev.

Ob gornjem razmišljanju se torej vsekakor odpira vprašanje, če vendarle ne bi veljalo uzakoniti tudi institut voljenih »namestnikov članov sveta delavcev, o čemer bi kazalo odpreti razpravo ob prvih naslednjih spremembah in dopolnitvah ZSDU.