Vloga sveta delavcev v postopku prisilne poravnave

V zvezi z vlogo sveta delavcev v postopku finančne reorganizacije sta pomembni predvsem določbi prvega in drugega odstavka 51. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (spremenjeni sta bili z novelo iz leta 1997), ki pravita:

"(1) Če je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno zmanjšanje števila pri dolžniku zaposlenih delavcev, je potrebno načrtu finančne reorganizacije priložiti program prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Program mora vsebovati:

1. število delavcev, ki jim zaradi finančne reorganizacije preneha delovno razmerje;

2. delovna mesta, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinejo;

3. rok prenehanja delovnega razmerja za vsako od delovnih mest iz prejšnje točke.

(2) O programu prenehanja delovnih razmerij mora uprava dolžnika nemudoma obvestiti svet delavcev ali delavskega zaupnika, če tega ni, pa sindikat pri delodajalcu. Istočasno mora predlagatelj s programom seznaniti tudi pristojni organ za zaposlovanje.

Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da mora biti svet delavcev po novem samo obveščen o programu prenehanja delovnih razmerij delavcem zaradi finančne reorganizacije, glede katerega je prvotno besedilo tega člena zahtevalo, da mora biti sprejet po predpisih, ki sicer veljajo za delovna razmerja. V tem postopku torej svet delavcev v primeru prenehanja delovnega razmerja večjemu številu delavcev nima pravic, ki izhajajo iz 96. člena ZSDU v primeru »rednega« postopka ugotavljanja presežkov delavcev, ampak le pravico do obveščenosti.

Povsem odprto pa v zvezi s tem ostaja vprašanje, ali v teh primerih svet delavcev lahko uveljavlja pravico do t.i. predhodne pravice do obveščenosti v smislu določbe 90. člena ZSDU, ki svetu delavcev načeloma omogoča vsaj neke vrste »posvetovalni« vpliv (neobvezujoča mnenja in predlogi) na vsebino obravnavanega programa prenehanja delovnih razmerij. V prid stališču, da mora biti svet delavcev obveščen pred dokončnim sprejemom programa, govori predvsem dejstvo, da prenehanje delovnega razmerja običajno pomeni tudi »zmanjšanje gospodarske dejavnosti« v smislu šeste alinee prvega ostavka 89. člena ZSDU. Poleg tega pa mora biti kakršnokoli zmanjšanje števila delavcev v vsakem primeru predmet skupnega posvetovanja v smislu 94. člena ZSDU. V prid nasprotnemu stališču pa govori zlasti dejstvo, da zgoraj citirani drugi odstavek 51. člena ZPPSL govori o programu prenehanja delovnih razmerij (ne o »predlogu« programa) kot predmetu obveščanja sveta delavcev.

Strogo formalnopravno gledano je verjetno bolj pravilno drugonavedeno stališče – torej, da je delodajalec po ZPPL kot specialnem predpisu dolžan svet delavcev le obvestiti o že sprejetem programu odpuščanja delavcev. Kljub temu pa bi veljalo priporočiti tako delodajalcem kot svetom delavcev, da v praksi poskušajo izpeljati predhodno skupno posvetovanje že o predlogu tega programa, kajti ni videti kakih resnejših vsebinskih razlogov, ki bi to v onemogočali. Tudi v postopku prisilne poravnave je namreč še kako smiselno negovati participativni način internega komuniciranja pri sprejemanju pomembnejših poslovnih odločitev znotraj družbe.