Svet delavcev, reorganizacija in individualni delovni spori

Vodja prodajnega oddelka je dobil obvestilo, da je njegovo delo zaradi reorganizacije proizvodnje, torej iz poslovnega razloga, postalo nepotrebno, istočasno pa mu je bilo ponujeno drugo delo (komercialista) z občutno nižjo plačo. Njegovo dosedanje delo je bilo z novo pogodbo o zaposlitvi dodeljeno vodji razvojnega oddelka, ki po novem prav tako ne bo več delavec s posebnimi pooblastili. Oba delavca, ki sicer nista člana sindikata, sta se za pomoč obrnila na svet delavcev. Kako naj svet delavcev, ki z reorganizacijo sploh ni bil seznanjen, v tem primeru reagira? Naj še povemo, da je sindikalna pravna služba »odboru sveta delavcev za pravno varnost« zavrnila nudenje pravne pomoči.

Vaše vprašanje glede načina reagiranja sveta delavcev se nanaša na dve različni ravni, in sicer:

- vloga SD pri reorganizaciji delovnega procesa,

- vloga SD pri urejanju konkretnega individualnega statusa obeh prizadetih delavcev.

Skladno s tem tudi odgovor vsebuje dva dela.

Glede reorganizacije mora biti svet delavcev po določbi 6. alinee 89. člena ZSDU s strani vodstva podjetja posebej obveščen, in sicer pred sprejetjem dokončne odločitve skladno z določbo 90. člena ZSDU. To pomeni, da je zakonodajalec želel zagotoviti »aktivno« vlogo sveta delavcev pri sprejemanju odločitve o reorganizaciji poslovnega procesa, kajti omogočil mu je »predhodno« oblikovanje in posredovanje ustreznih stališč. Če je delodajalec torej kršil obveznost »predhodnega« obveščanja sveta delavcev o pripravljajoči se reorganizaciji, ima svet delavcev po določbi 98. člena ZSDU pravico zadržati tovrstno odločitev delodajalca in sprožiti arbitražni spor, vendar le v roku osmih dni od dneva, ko je bil obveščen o sprejemu odločitve.

V primeru t.i. individualnih presežkov delavcev ima svet delavcev pravico do skupnega posvetovanja po določbi 6. alinee 94. člena ZSDU (»zmanjšanje števila delavcev«). Ker pa v danem primeru posledica ne bo dejansko zmanjšanje števila delavcev (zaradi ponudbe drugega dela konkretnemu »presežnemu« delavcu), omenjena določba ZSDU ni relevantna.

Povedano pomeni, da gre v konkretnem primeru v bistvu za t.i. individualni spor med delodajalcem in konkretnima delavcema, v katerem pa svet delavcev po zakonu nima posebnih pristojnosti. V okviru splošne pristojnosti iz prve alinee 87. člena ZSDU lahko svet delavcev posreduje samo ustrezno mnenje oz. pobudo delodajalcu za takšno ali drugačno rešitev spora, ne more pa delavcev zastopati v pravnem postopku reševanja spora. Če delavca torej nista član sindikata, bosta za zastopanje v sporu pač morala najeti odvetnika, kajti sindikalne pravne službe v tovrstnih postopkih zastopajo le svoje člane.

Tudi namen t.i. odborov za pravno varnost pri svetih delavcev seveda ni »zastopati« posameznih delavcev v individualnih delovnih sporih in tega pooblastila mu tudi zakon ne priznava. Omenjeni odbori lahko skrbijo le za »generalno« uresničevanje sistema pravne varnosti v podjetjih, v individualnih sporih pa so, kot rečeno, omejeni le na morebitno »neobligatorno« posredovanje v korist konkretnega delavca pri delodajalcu.