Stroški izobraževanja članov sveta delavcev

Določba 1. odstavka 63. člena ZSDU pravi: »Člani sveta delavcev imajo pravico do treh plačanih ur na mesec za posvetovanje z delavci in pravico do 40 plačanih ur na leto za izobraževanje, potrebno za učinkovito delo sveta delavcev.« Dejstvo je torej, da gramatikalna razlaga te določbe res lahko pripelje do sklepa, da je delodajalec dolžan članom sveta delavcev zagotoviti le plačane ure za čas izobraževanja, ne pa tudi stroškov izobraževanja (kotizacije, potni stroški). Vendar pa seveda takšna razlaga ni sprejemljiva, kajti treba je upoštevati načelo »lex semper intendit, quod convenit rationi« (zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku).

Vsekakor ne more biti razumno morebitno pričakovanje, da se bodo člani svetov delavcev izobraževali za opravljanje soupravljalskih funkcij, če si bodo morali sami plačevati stroške takšnega izobraževanja. Zato je mogoče omenjeno zakonsko določbo razlagati le tako, da zakon zagotavlja članom svetov delavcev potrebno izobraževanje (v obsegu najmanj 40 ur letno) kot pravico. To pravico pa je seveda mogoče realizirati le pod pogojem, da poleg plačanih delovnih ur delodajalec krije tudi stroške tega izobraževanja. Morebitna drugačna razlaga sporne zakonske določbe bi bila brez dvoma v nasprotju z njenim temeljnim namenom.

Stroški za izobraževanje članov sveta delavcev torej po logiki stvari sodijo med. t.i. nujne stroške za delo sveta delavcev po določbi 1. odstavku 65. člena ZSDu, čeprav jih zakon tam posebej ne omenja. A ta določba vsebuje tudi besedico "najmanj", kar pomeni, da tovrstni stroški v njej niso našteti taksativno. Torej je ob smiselni razlagi te določbe med omenjene stroške treba šteti tudi stroške izobraževanj v obsegu, ki ga zakon določa kot "pravico" članov sveta delavcev.