Sodelovanje delavskih predstavnikov pri sprejemanju izjave o varnosti

V zvezi z določilom 28. člena zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), po katerem mora biti delavskim predstavnikom omogočeno sodelovanje pri vseh vprašanjih zagotavljanja varnega in zdravega dela, se postavlja vprašanje, na kakšen način naj delodajalec sprejme predpisano izjavo o varnosti z oceno tveganja, če nima organiziranega sveta delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu skladno z zakonom. Ali naj v ta namen oblikuje poseben odbor, v katerega sam imenuje tudi predstavnike delavcev, ali pa naj izjavo o varnosti sprejme in jo posreduje v obravnavo pristojnim delavskim predstavnikom, ko bodo (če bodo) le-ti izvoljeni?

Pri iskanju pravega odgovora na postavljeno vprašanje je treba izhajati iz t.i. načela fakultativnosti kolektivnih oblik delavske participacije pri upravljanju kot enega temeljnih načel zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki vsekakor velja tudi glede sprejemanja odločitev na področju varnosti in zdravja pri delu. To načelo pomeni, da je sodelovanje zaposlenih pri upravljanju preko delavskih predstavništev njihova zakonska pravica, ne pa tudi dolžnost. Če želijo to pravico izkoristiti, pa se morajo najprej ustrezno organizirati skladno z zakonom, torej izvoliti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika in druge oblike delavskih predstavništev (predstavniki delavcev v nadzornem svetu, delavski direktor). Namesto njih tega seveda v nobenem primeru ne more in tudi ni dolžan storiti delodajalec.

Tudi ZVZD je v tem pogledu nedvoumen, saj določa le dolžnost delodajalca, da "omogoči" (ne pa tudi "zagotovi") sodelovanje predstavnikov delavcev pri obravnavi vseh vprašanj varnosti in zdravja pri delu. Skladno s pred kratkim sprejeto novelo ZSDU je dolžan delodajalec zahtevati o teh vprašanjih skupno posvetovanje s svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom, pri čemer pa je glede na zgoraj povedano te dolžnosti seveda odvezan, če delavci svojih predstavnikov sploh niso izvolili.

Nekaj dvomov v tem pogledu vnaša le institut "delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu", ki ga je na novo uveljavil ZVZD in glede katerega ni popolnoma jasno ali gre za delavskega zaupnika v smislu določil ZSDU (torej "nadomestek" za svet delavcev v podjetjih z manj kot 20 zaposlenimi) ali za posebno obliko delavskega predstavništva za področje VZD, ki je obligatorna v vsakem primeru (ne glede na število zaposlenih), če pri delodajalcu ni sveta delavcev. Dikcija 1. odstavka 29. člena ZVZD, ki se glasi: "Pri delodajalcu, kjer ni organiziranega sveta delavcev, opravlja naloge iz prejšnjega člena delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu.", namreč v tem pogledu ni povsem jasna. Vendar pa je tudi pri razlagi te določbe treba izhajati iz uvodoma omenjenega načela fakultativnosti kolektivnih oblik delavske participacije, ki seveda v celoti velja tudi za delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Izvolijo ga lahko le delavci, a jih v to ni mogoče prisiliti, niti z zakonom. Razlike med delavskim zaupnikom po 9. členu ZSDU in delavskim zaupnikom za varnost in zdravje pri delu po ZVZD je torej iskati le v tem, da je slednji lahko izvoljen kot poseben predstavnik delavcev za področje VZD tudi v podjetjih z več kot 20 zaposlenimi, če se delavci na zboru delavcev odločijo, da ne bodo organizirali sveta delavcev.

Izjavo o varnosti z oceno tveganja ter druge odločitve na področju varnosti in zdravja pri delu lahko torej delodajalec veljavno sprejme brez predhodnega posvetovanja s svetom delavcev ali delavskim zaupnikom, če ta ni bil izvoljen. Delavci se lahko v tem primeru vključujejo v odločanje na tem področju le individualno, torej kot posamezniki in v okvirih, določenih v 88. členu ZSDU ter 32. do 37. členu ZVZD.