Pristojnosti sveta delavcev in sindikata glede sistemizacije delovnih mest

Tako svet delavcev kot sindikat imata v zvezi s sprejemanjem sistemizacije delovnih mest samo »posvetovalne« pristojnosti.

Po določbi 94. člena zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) v zvezi z določili 91. in 92. člena istega zakona mora delodajalec pred sprejetjem sistemizacije zahtevati »skupno posvetovanje« s svetom delavcev, v katerem si mora prizadevati za »uskladitev stališč«. To pomeni, da ni dolžan upoštevati pripomb in predlogov sveta delavcev, če do takšne uskladitve stališč ne pride, ampak lahko akt kljub temu sprejme. Svet delavcev lahko učinkovito ukrepa (z uporabo instituta zadržanja odločitve delodajalca) le v primerih, ko delodajalec sploh ne zahteva skupnega posvetovanja, in ko torej krši proceduralna pravila sprejemanja sistemizacije, ne pa tudi, če ne upošteva stališč sveta delavcev.

Sindikatom pa mora delodajalec po določbi 1. odstavka 8. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR) predlog sistemizacije posredovati le v »mnenje«. Sindikat mora mnenje, ki pa za delodajalca prav tako ni formalno obvezujoče, podati v osmih dneh. Zoper morebitno kršitev te dolžnosti delodajalca sindikat nima nobenih formalnih pravnih sredstev, prav tako ne za primer neupoštevanja njegovega mnenja.

V zvezi s postavljenim vprašanjem pa je treba posebej opozoriti, da je sistemizacija delovnih mest v osnovi le organizacijski akt, ne akt, s katerim bi se hkrati urejalo tudi »vrednotenje« delovnih mest. Kot taka je lahko le podlaga za vrednotenje skladno z dogovorjeno metodologijo. Metodologija za takšno ali drugačno vrednotenje delovnih mest pa je materija kolektivne pogodbe, pri kateri pa je vloga sindikata bistveno močnejša kot pri sprejemanju same sistemizacije. Kolektivno pogodbo je namreč mogoče skleniti šele ob popolnem soglasju obeh partnerjev – delodajalca in sindikata, pri čemer je na delavski strani priporočljivo tudi sodelovanje sveta delavcev.

Konkretno ovrednotenje posameznega delovnega mesta na podlagi dogovorjene metodologije pa se, če ni že sestavni del oziroma priloga kolektivne pogodbe, realizira s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ne z aktom o sistemizaciji delovnih mest. To pomeni, da je konkretno vrednotenje posameznega delovnega mesta lahko le predmet individualnega spora med konkretnim delavcem in delodajalcem, ne pa predmet kolektivnega spora med sindikatom oziroma svetom delavcev in delodajalcem. V individualnem delovnem sporu pa lahko sindikat nastopa le kot zastopnik posameznega delavca.