Posledice zavrnitve soglasja sveta delavcev k predlagani odločitvi

Določba 97. člena ZSDU pravi, da »delodajalec ne sme sprejeti odločitev, če je v osmih dneh svet delavcev zavrnil soglasje«. Možnosti ukrepanja delodajalca v primeru zavrnitve soglasja s strani sveta delavcev so torej močno omejene, vendar pa to ne pomeni, da je s tem proces odločanja o konkretni zadevi nujno tudi končan.

Če svet delavcev zavrne soglasje h katerikoli odločitvi iz 95. in 96. člena ZSDU, ima delodajalec, izhajajoč pri tem iz logične predpostavke, da svet delavcev svojo odločitev tudi ustrezno argumentira, na izbiro predvsem naslednje možnosti:

- odločitev v celoti umakne, če ne gre za nujno in neodložljivo zadevo,

- spremeni predlog prvotne odločitve skladno s pripombami sveta delavcev in jo le-temu ponovno predloži v soglasje,

- zahteva pogajanja s svetom delavcev za uskladitev stališč in sporazumno oblikovanje konkretne odločitve.

Precej bolj sporna pa je morebitna možnost, da delodajalec v takšnem primeru sproži interesni arbitražni spor in zahteva, da arbitraža s svojo odločitvijo nadomesti soglasje sveta delavcev v smislu določbe 1. odstavka 104. člena ZSDU. Vprašanje je namreč, ali v danem primeru sploh gre za interesni spor v pravem pomenu besede, poleg tega pa je pristojnost arbitraže v teh sporih načeloma dopustna le v dveh primerih, in sicer:

- če se stranki o tem sporazumeta,

- če takšno pristojnost določa neposredno zakon (npr. v primerih iz 66. člena ZSDU, ko gre za nezmožnost strank za sprejem sporazuma, ki po zakonu mora biti sprejet).

Situacije, ko svet delavcev zavrne soglasje k predlagani odločitvi o prodaji obrata prehrane (le-ta vsekakor sodi v kategorijo »drugih objektov standarda delavcev« po določbi 95. člena ZSDU), po mojem mnenju pravno ni mogoče opredeliti ne kot pravni, ne kot interesni soupravljalski spor. Zato je tudi njeno morebitno razreševanje preko arbitraže, določene v ZSDU, izključeno.

V zadevah iz 95. člena ZSDU je namreč pridobitev soglasja sveta delavcev predvidena preprosto kot eno izmed postopkovnih pravil za veljavni sprejem določene odločitve, ne kot ustvarjanje dvostranskega pravnega razmerja, iz katerega lahko izhajajo takšni ali drugačni spori. V tem smislu ima določba o obveznem predhodnem soglasju sveta delavcev k predlagani odločitvi enak pomen kot jo imajo na primer določbe o pristojnosti, sklepčnosti in potrebni večini glasov za veljavnost odločitve, sprejete znotraj določenega organa. Če neko odločitev sprejme nepristojen organ, če ta ob odločanju ni bil sklepčen ali če odločitev ni bila sprejeta s predpisano večino, le-ta pač ne more biti veljavna, pri čemer je, razen v zakonsko izrecno določenih primerih, tudi ni mogoče preprosto nadomestiti z odločitvijo arbitraže ali sodišča. Povsem enako seveda velja v primerih, ko katerakoli odločitev iz 95. člena ZSDU ni bila veljavno sprejeta zaradi pomanjkanja predpisanega soglasja sveta delavcev, kajti svet delavcev je v tem primeru samo eden izmed subjektov odločanja, katerega glas »za« je nujno potreben za sprejem odločitve. Če tega glasu ni, pač tudi ni odločitve, posebej če zakon ne določa nobenih pogojev, pod katerimi svet delavcev sme ali ne sme (upravičeno) zavrniti svojega soglasja. Gre torej v bistvu za smiselno povsem enak primer, kot če nadzorni svet zavrne soglasje k določeni odločitvi uprave, za veljavnost katere je takšno soglasje predpisano s poslovnikom nadzornega sveta.

Konkretno obravnavana odločitev ni takšne narave, da bi jo bilo po zakonu treba neobhodno sprejeti, tako da bi bilo mogoče na tej osnovi v primeru zavrnitve soglasja sveta delavcev zahtevati njen sprejem preko arbitraže ali sodišča, ampak gre za povsem avtonomno poslovno odločitev, o smotrnosti katere tudi sicer ni mogoče arbitrirati oziroma razsojati po pravni poti. Zato tudi morebitna vsebinska (ne)upravičenost odklonitve soglasja sveta delavcev v danem primeru ne more biti predmet arbitražne presoje.

Bistveno drugačna pa je situacija, na primer, pri odločitvah iz 96. člena ZSDU, glede katerih zakon (v drugem odstavku istega člena) točno določa primere, ko lahko svet delavcev upravičeno zavrne soglasje. Zato je morebitna (ne)skladnost zavrnitve soglasja z zakonom v teh primerih na predlog delodajalca vsekakor lahko predmet (pravnega, ne interesnega) arbitražnega spora.

Dejstvo je torej, da delodajalec katerekoli odločitve iz 95. člena ZSDU, za katere je zakonodajalec očitno presodil, da je interes delavcev v zvezi z njimi po moči in pomenu najmanj enakovreden strogo poslovnemu interesu delodajalca, svetu delavcev ne more tako ali drugače enostavno vsiliti, ampak mora na ustrezen način upoštevati njegov enakopraven vpliv na vsebino omenjenih odločitev. V nasprotnem primeru bi namreč zakonski institut »soodločanja sveta delavcev s soglasjem« izgubil sleherni smisel. To pa pomeni, da ima v danem primeru delodajalec na razpolago le eno od uvodoma navedenih možnosti ukrepanja (umik predloga odločitve, njegovo spremembo ali pogajanja s svetom delavcev do ustrezne uskladitve stališč).