Pogoji za imenovanje delavskih predstavnikov v organih družbe

Prvi in drugi odstavek 81. člena zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) se glasita:

»Družba z dvotirnim upravljanjem, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev, ima delavskega direktorja, ki ga predlaga v upravo družbe svet delavcev.«

»V družbi z enotirnim sistemom upravljanja, ker je zaposlenih več kot 500 delavcev, je na predlog sveta delavcev eden izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru imenovan za izvršnega direktorja.«

Iz dikcije teh določb je sklepati, da je delavski direktor, oziroma t.i. izvršni delavski direktor, če gre za družbo z enotirnim upravljanjem (v nadaljevanju bomo govorili le o »delavskem direktorju«) v večjih gospodarskih družbah obvezna funkcija. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-268/06 v zvezi s tem zapisalo: »Prvi in drugi odstavek 81. člena ZSDU urejata obvezno imenovanje delavskega direktorja oziroma izvršnega direktorja izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru (v nadaljevanju izvršni direktor za socialna in kadrovska vprašanja) v družbah, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev, tretji odstavek istega člena pa omogoča imenovanje delavskega direktorja oziroma izvršnega direktorja za socialna in kadrovska vprašanja tudi v družbah, kjer je zaposlenih manjše število delavcev, vendar le, če se tako dogovorita svet delavcev in delodajalec.«

Vendar v praksi seveda ni tako, kajti vse je odvisno od sveta delavcev, ki je edini, ki lahko predlaga nadzornemu svetu oz. upravnemu odboru kandidata za delavskega direktorja. Če torej sveta delavcev v podjetju ni, ali če le-ta delavskega direktorja iz takšnih ali drugačnih razlogov ne predlaga, delavski direktor pač ne more biti imenovan. V Sloveniji je tako kljub bistveno večjemu številu podjetij z več kot 500 zaposlenimi danes samo okoli 25 do 30 delavskih direktorjev.

Nikjer ni predpisano, da bi se funkcija delavskega direktorja lahko opravljala le profesionalno. V praksi se tako pojavlja veliko število primerov, ko imenovani delavski direktorji to funkcijo opravljajo le »dodatno«, ob svojem rednem delu (predvsem z udeležbo na sejah in v drugih kolektivnih oblikah dela uprave oz. upravnega odbora), za kar prejemajo tudi posebno nagrado. Takšna oblika opravljanja te funkcije (delavski direktor kot »minister brez listnice«) je tudi sicer načeloma veliko bližje njeni izvirni zakonski zamisli kot pa denimo primeri, ko je delavski direktor istočasno tudi kadrovski menedžer ali direktor kakega drugega v upravi zastopanega poslovnega področja.

Za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet oziroma upravni odbor družbe niso predpisani nobeni posebni pogoji, ampak se tudi glede le-teh uporabljajo splošne določbe zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki se nanašajo na člane sveta delavcev. Gre zlasti za določbo 2. odst.255. člena ZGD, ki se glasi:

»(2) Član organa vodenja ali nadzora je lahko vsaka poslovno sposobna fizična oseba, razen osebe:

– ki je že član drugega organa vodenja ali nadzora te družbe;

– ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, upravljanje družbenih sredstev in naravna bogastva ter družbeno in zasebno premoženje, in sicer za pet let po pravnomočnosti sodbe, vendar ne prej kot dve leti po prestani kazni zapora;

– ki ji je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica in sicer dokler traja prepoved;

– če je bil kot član organa vodenja ali nadzora podjetja, nad katerim je bil začet stečajni postopek, pravnomočno obsojen na plačilo odškodnine upnikom v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje podjetij o odškodninski odgovornosti, in sicer za dve leti po pravnomočnosti sodbe.«