Omejitve pri kandidiranju delavskih predstavnikov v nadzornem svetu

V svetu delavcev spreminjamo poslovnik. Podanih je bilo tudi nekaj spreminjevalnih predlogov v zvezi s postopkom izvolitve predstavnikov delavcev v nadzornem svetu, za katere bi želeli vaše mnenje ali nasvet, in sicer:

a) do sedaj smo imeli določbo, da lahko kandidirajo osebe z vsaj III stopnjo izobrazbe - razmišljanja so, da se ta omejitev odpravi;

b) predlagana je dopolnitev poslovnika z določbo, da lahko kandidirajo le zaposleni v družbi - sedaj imamo uveljavljeno prakso, da imamo v delavskem predstavništvu tako zaposlene kot tudi zunanjega člana, trenutno uglednega ekonomista.

Če izhajamo iz stališč in priporočil, ki so bila v zvezi s postavljenimi vprašanji oblikovana v okviru Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij, sta oba navedena predloga za spremembe in dopolnitve poslovnika vašega sveta delavcev neprimerna. Priporočila ZSDSP gredo glede obeh vprašanj namreč ravno v obratno smer, in sicer:

a) Z vidika prizadevanj za izboljšanje izobrabene strukture delavskih predstavnikov v nadzornih svetih, je celo priporočljivo, če poslovnik sveta delavcev vsebuje ustrezno določilo o vsaj minimalni zaželeni strokovni izobrazbi kandidatov. Funkcija člana nadzornega sveta je namreč strokovno zelo zahtevna, tako da jo je brez ustreznih strokovnih znanj skoraj nemogoče zares kvalitetno opravljati. Za delavske predstavnike v nadzornem svetu torej načeloma ni dovolj, če so izkazano »delavsko pripadni«. To je le en pogoj. Drugi pa je, kot rečeno, ustrezna strokovna usposobljenost, ki omogoča kvalitetno in konstruktivno sodelovanje pri sprejemanju tudi najzahtevnejših odločitev znotraj nadzornega sveta. Pri tem s pojmom »strokovna usposobljenost« razumemo tako stopnjo formalne izobrazbe, ki zagotavlja potrebna splošna znanja, kot tudi različna specialistična upravljalska znanja, prilagojena potrebam delovanja članov nadzornih svetov, ki jih je mogoče pridobiti s funkcionalnim izobraževanjem.

Res pa je, da stopnja strokovne izobrazbe kandidata za člana nadzornega sveta v poslovniku sveta delavcev načeloma ne more biti opredeljena kot apriorni izločilni kriterij, ampak praviloma le v obliki priporočila upravičenim predlagateljem kandidatov (sindikati, skupine delavcev s podpisi itd.) za kandidiranje ustreznih kandidatov. Zakon namreč tega kriterija ne postavlja, tako da bi v primeru sodnega spora lahko sodišče odločilo, da gre za nedopustno omejevanje pasivne volilne pravice za člane nadzornih svetov.

b) Iz istih razlogov je priporočljivo tudi kadrovanje zunanjih strokovnjakov za člane nadzornega sveta – predstavnike delavcev, posebej še, če notranjih primanjkuje. Pa še en razlog je, ki izrazito govori v prid tej rešitvi, in sicer to, da so zunanji člani popolnoma neodvisni od uprav, ki sicer sodelujejo na sejah nadzornega sveta. Zunanji člani nadzornih svetov torej veliko lažje kot »notranji« po potrebi tudi resno »zaostrijo« določeno problematiko, ki je v interesu delavcev, kar je v določenih primerih velika prednost.

Predlagam torej, da pred sprejetjem predlaganih sprememb in dopolnitev poslovnika sveta delavcev najprej resno preverite, kakšni interesi pravzaprav v resnici vodijo predlagatelje. Dejstvo je namreč, da se je v zadnjem času začel opažati množičen prodor čisto navadnega karierizma in pridobitništva pri kadrovanju delavskih predstavnikov v nadzorne svete. Te funkcije namreč postajajo zaradi razmeroma visokih sejnin in nagrad članom nadzornih svetov zelo privlačne, tako da so se zanje začeli resno potegovati najrazličnejši ljudje, tako tisti, ki nimajo niti najosnovnejših izobrazbenih in drugih pogojev za njenihovo zares kvalitetno opravljanje, kakor tudi tisti, ki se prej nikoli in ob nobeni priložnosti niso izkazali kot »borci za delavske pravice«. To pa naj bi bila, kot rečeno, dva glavna kriterija za tovrstno kadrovanje.