Nadzor delodajalca nad delom poklicnega člana sveta delavcev

V družbi deluje svet delavcev, predsednik sveta delavcev pa svojo funkcijo opravlja profesionalno. Potem ko svet delavcev ni dal soglasja na predlog odločitve po 95. členu ZSDU, je prišlo do zaostritve odnosov med predsednikom uprave in predsednikom sveta delavcev. Predsednik uprave je predsedniku sveta delavcev prepovedal kontaktiranje z delavci brez vednosti vodilnega delavca N.M.. Predsednik uprave zahteva od predsednika sveta delavcev, da mora v primeru, ko gre na razgovor s katerim koli delavcem, zaposlenim v družbi, o tem predhodno obvestiti vodilnega delavca N.M.. Povedati mu mora, v kateri obrat gre in s kom namerava tam govoriti. Ko pride v obrat, se mora najprej javiti direktorju obrata in mu povedati, s kom namerava govoriti. Šele po vseh teh javljanjih in obvestilih sme vzpostaviti stik s konkretnim delavcem.

Predsednik sveta delavcev ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto »poklicni predsednik sveta delavcev«. V opisu delovnega mesta ima tudi nalogo, da izvaja reden neposreden stik z zaposlenimi in jim je na razpolago za razgovore. Med obveznostmi delavca ima v pogodbi določilo, da mora svoje delo opravljati vestno, strokovno, pravočasno in po navodilih delodajalca oz. nadrejenega in je odgovoren za kvaliteto opravljenega dela.

Zanima nas vaše strokovno mnenje, ali sme predsednik uprave kontrolirati predsednika sveta delavcev pri vzpostavljanju kontaktov z zaposlenimi delavci na način, kot je opisan zgoraj.

V vprašanju opisani nadzor delodajalca nad delom poklicnega predsednika sveta delavcev je po mojem mnenju pravno nesprejemljiv in pomeni oviranje aktivnosti člana sveta delavcev v smislu 56. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki med drugim predstavlja tudi prekršek po 8. točki 107. člena istega zakona. Zato predlagam, da svet delavcev v zvezi s tem zahteva ustrezno intervencijo inšpekcije za delo.

Delovno razmerje poklicnega člana sveta delavcev z delodajalcem ima glede vsebine medsebojnih pravic in obveznosti brez dvoma nekatere logične posebnosti v primerjavi z delovnim razmerjem ostalih zaposlenih pri delodajalcu. Čeprav jih zakon izrecno ne ureja, pa jih je seveda z uporabo ustreznih pravno-interpretacijskih metod treba upoštevati pri reševanju konkretnih odprtih pravnih vprašanj iz omenjenega delovnega razmerja. Pri tem je bistvenega pomena predvsem pravno načelo, da »zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku« (lex semper intendit, quod convenit rationi).

Dejstvo je namreč, da temeljna vsebina delovnega razmerja in s tem predmet pogodbe o zaposlitvi poklicnega člana sveta delavcev ni delo v okviru »organiziranega delovnega procesa delodajalca«, ki se opravlja »po navodilih in pod nadzorom delodajalca« (4. člen ZDR), temveč poklicna »funkcija« (64. člen ZSDU), katere vsebino in način opravljanja določata poseben zakon (ZSDU) in svet delavcev samostojno na tej podlagi, ne pa delodajalec s svojimi splošnimi akti in navodili. Z drugimi besedami to pomeni, da t.i. delovnopravna oblast delodajalca po nobeni logiki ne more zajemati tudi vsebine in načina opravljanja funkcije poklicnega člana sveta delavcev.

Medsebojne pravice in obveznosti delodajalca in poklicnega člana sveta delavcev iz delovnega razmerja so torej v primerjavi z »običajnim« delovnim razmerjem močno omejene. Z vidika delodajalca je zaposlitev določenega števila poklicnih članov sveta delavcev in pokrivanje stroškov njihovih plač ter drugih materialnih pravic iz delovnega razmerja zakonska obveznost, tako da s te strani ni podana niti »prostovoljnost« kot eden bistvenih elementov klasičnega delovnega razmerja. Po drugi strani pa je poklicni član sveta delavcev za opravljanje svoje funkcije v celoti odgovoren le svetu delavcev in zaposlenim, ki so ga izvolili, medtem ko ga nasproti delodajalcu zavezujejo le dolžnost spoštovanja predpisanega reda in discipline pri delodajalcu (»hišnega reda«) ter varovanja poslovnih skrivnosti, prepoved nepotrebnega motenja delovnega procesa in povzročanja škode delodajalcu ter nekatere druge »splošne« obveznosti delavcev iz delovnega razmerja.

Po zakonu se lahko način opravljanja določenih nalog (poklicnih ali nepoklicnih) članov sveta delavcev v nekaterih primerih določi le sporazumno med poslovodstvom in svetom delavcev (glej npr. 4. odst. 63. člena ZSDU), nikoli pa tega delodajalec ne more odrejati z enostranskimi pravnimi akti. To bi namreč lahko v celoti izničilo možnost uspešnega uresničevanja interesov in varstva pravic zaposlenih preko sveta delavcev. In to seveda v celoti velja tudi glede izbire načina individualnega in kolektivnega kontaktiranja članov sveta delavcev z zaposlenimi, ki je brez dvoma eden temeljnih predpogojev za učinkovito uresničevanje zakonskih pristojnosti sveta delavcev, kot so določene v 87. člen ZSDU, in sicer:

- skrbi za to, da se izvajajo zakoni in drugi predpisi, sprejete kolektivne pogodbe ter doseženi dogovori med svetom delavcev in delodajalcem;

- predlaga ukrepe, ki so v korist delavcev;

- sprejema predloge in pobude delavcev in jih v primeru, da so upravičeni, upošteva pri dogovarjanju z delodajalcem;

- pomaga pri vključevanju v delo invalidom, starejšim in drugim delavcem, ki jim je zagotovljeno posebno varstvo.

Zlati z vidika učinkovitega opravljanja t.i. varstvene funkcije sveta delavcev v smislu prve alineje 87. člena ZSDU (ugotavljanje morebitnih kršitev in ustrezno ukrepanje na tej podlagi) je seveda povsem nevzdržno, da bi lahko delodajalec na način, opisan v vprašanju, izvajal neposreden nadzor nad konkretnimi delavci, ki so svetu delavcev posredovali določene informacije o takšnih ali drugačnih kršitvah. Jasno je namreč, da se posamezniki pod temi pogoji (zaradi bojazni pred morebitnimi »sankcijami« delodajalca) ne bi bili pripravljeni izpostavljati z odkritimi neposrednimi razgovoru s predsednikom sveta delavcev. Zato gre v danem primeru, kot rečeno, vsekakor za prikrito, vendar zelo resno oviranje opravljanja normalnih aktivnosti predsednika sveta delavcev s strani delodajalca.

V smislu zgoraj povedanega bi delodajalec lahko v zvezi z organizacijo individualnih razgovorov predsednika sveta delavcev s posameznimi delavci med delovnim časom lahko upravičeno postavil le zahtevo, da se razgovori opravijo na način, ki bo čim manj moteče vplival na potek delovnega procesa. Izbira takšnega načina v vsakem posameznem primeru pa je seveda lahko odvisna le od konkretnih razmer in okoliščin na konkretnem delovnem mestu. Zahteva po predhodnem formalnem (na)javljanju vsakega posameznega razgovora tem ali onim direktorjem pa v tem pogledu kajpak ne rešuje ničesar in dejansko lahko služi le vzpostavljanju nedopustnega nadzora delodajalca nad zaposlenimi in nad delom poklicnega člana oziroma predsednika sveta delavcev.