Načelo zakonskega minimuma in participacijski dogovor

Tisto, kar neposredno zagotavlja že zakon, je minimum (»načelo zakonskega minimuma«), s t.i. participacijskem dogovorom pa je po 2. odst. 5. člena ZSDU mogoče določiti le »več soupravljalskih pravic kot jih določa ta zakon«.

Določbe participacijskega dogovora, s katerimi se svetu delavcev in zaposlenim zagotavlja manj pravic kot jih kot minimalne zagotavlja zakon, so zato seveda nične. V konkretnem primeru jih torej ni mogoče šteti kot pravne norme, ki bi lahko zavezovale tudi, na primer, svet delavcev v naslednjem mandatu, ampak zgolj kot konkretno odločitev (sklep) konkretnega sveta delavcev, da pač trenutno ne bo realiziral neke zakonsko zagotovljene pravice. V participacijski dogovor pa taka določba zagotovo ne sodi. Gre namreč za akt, ki ima kljub svoji pogodbeni naravi v glavnem značilnosti splošnega akta kot avtonomnega »predpisa«. Tak sklep bi lahko svet delavcev sprejel posebej, ne v sklopu participacijskega dogovora, ki sicer velja za nedoločen čas in se uporablja tudi za čas po izteku mandata konkretnemu svetu delavcev.

Drugače povedano, svet delavcev se lahko (vendar le s sklepom, ne s participacijskim dogovorom) začasno odpove uresničevanju določenih, predvsem nekaterih materialnih zakonsko zagotovljenih pravic, kakršna je tudi pravica do zaposlitve ustreznega števila poklicnih članov sveta delavcev. Ne more pa se v imenu tudi bodočih svetov delavcev odpovedati tem zakonskim pravicam samim.