Kam spadajo sredstva za izobraževanje članov sveta delavcev

Sredstva za delovanje sveta delavcev, ki jih je dolžno na podlagi zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) zagotoviti podjetje, se v osnovi delijo na dva dela, in sicer:

a) sredstva za pokrivanje t.i. nujnih stroškov za delo sveta delavcev po določbi 1. odstavka 65. člena ZSDU;

b) druga sredstva za financiranje dela sveta delavcev (2. in 3. odstavek 65. člena ZSDU), ki jih svet delavcev uporablja po lastni presoji.

Nujne stroške za delo sveta delavcev (npr. za potrebne prostore, za delo poklicnih članov sveta delavcev, za stroške materialnih sredstev in administrativnega osebja itd,) podjetje pokriva v celoti in neposredno na podlagi zakona, medtem ko se višina drugih sredstev za financiranje dela sveta delavcev (npr. za stroške zunanjih strokovnih svetovalcev in strokovnih institucij, strokovno literaturo in publikacije, članarine v združenjih ipd.), posebej dogovori s participacijskim dogovorom. Če svet delavcev in delodajalec ne dosežeta sporazuma o višini teh sredstev, lahko vsak od njiju zahteva, da o njih odloči arbitraža (66. člen ZSDU).

Zakon ne določa izrecno v katero od obeh navedenih kategorij sredstev spadajo sredstva za pokrivanje stroškov izobraževanja članov sveta delavcev (kotizacije, potni stroški), zaradi česar o tem vprašanju v podjetjih pogosto prihaja do nesporazumov. Iz teh razlogov bi bilo vsekakor zelo koristno in zaželeno, da se to vprašanje s participacijskimi dogovori na ravni podjetij reši posebej. Žal pa večina participacijskih dogovorov o tem nima posebnih določb.

Če s participacijskim dogovorom ni izrecno določeno drugače, je po mojem mnenju stroške izobraževanja članov sveta delavcev vsekakor treba šteti med t.i. nujne stroške po 65. členu ZSDU, ki jih podjetje krije neposredno na podlagi zakona in ne "zajedajo" v kvoto dogovorjenih sredstev, s katerimi svet delavcev samostojno razpolaga. Kakršnakoli drugačna interpretacija ZSDU pa lahko privede do popolnoma nelogičnih posledic. Pravica do izobraževanja je namreč zakonsko zagotovljena pravica članov sveta delavcev (vsak član ima pravico do 40 plačanih ur za izobraževanje - 63. člen ZSDU), ki jo je seveda mogoče v praksi realizirati le tako, da podjetje pokrije tudi stroške (ne samo proste ure) za takšno izobraževanje.

Sredstva za izobraževanje so brez dvoma daleč največja postavka v okviru celote sredstev za financiranje normalnega delovanja sveta delavcev, zaradi česar je treba ob sklepanju participacijskega dogovora točno vedeti iz katere postavke bodo koriščena. Kolikor naj bi se tovrstni stroški pokrivali iz "drugih sredstev" sveta delavcev, morajo biti seveda ta sredstva planirana bistveno višje kot sicer. Nadvse nekorektno pa je ravnanje nekaterih vodstev podjetij, ki se s svetom delavcev silno "trdo" pogajajo glede višine "drugih sredstev", nato pa jim na tem kontu evidentirajo še stroške za izobraževanje. V teh primerih seveda ni čudno, da mnogim svetom delavcev še pred koncem leta zmanjka prvotno dogovorjenih sredstev, čeprav niso niti približno izkoristili pravice do izobraževanja v zakonskem obsegu.

Naj torej ponovimo še enkrat - če ni s participacijskim dogovorom izrecno določeno drugače, je treba stroške izobraževanja članov sveta delavcev šteti med t.i. nujne stroške delovanja sveta delavcev.