Kaj pomeni "razpolaganje" s počitniškimi zmogljivostmi

Po določbi 4. alineje 95. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) mora delodajalec predložiti v soglasje svetu delavcev med drugim tudi predloge odločitev v zvezi z »razpolaganjem s stanovanjskim skladom, počitniškimi zmogljivostmi in drugimi objekti standarda delavcev«.

Strogo pravno gledano je pravica razpolaganja z nepremičninami (v danem primeru s počitniškimi zmogljivostmi in drugimi objekti standarda delavcev) eno izmed treh osnovnih lastniških upravičenj, poleg pravice imeti stvar v posesti ter pravice stvar uporabljati in jo uživati na najobsežnejši način. V tem, torej ožjem, smislu pravica razpolaganja obsega predvsem možnost odsvojitve nepremičnine oziroma prenosa lastninske pravice na njej (prodaje), obremenjevanja nepremičnine (npr. vpis zastavne pravice), faktična dejanja razpolaganja z njo (npr. odstranitev ali sprememba oblike oziroma velikosti), ter omejevanja lastninske pravice na njej. Lastninsko pravico lahko omeji samo zakon, po volji lastnika in na podlagi pravnega posla pa so možne omejitve, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo in učinkujejo erga omnes (npr. prepoved razpolaganja in odkupna pravica), ali omejitve, ki se ne vpisujejo v zemljiško knjigo (etažna pogodba in najemna pogodba). Dajanje počitniških kapacitet v najem je torej tudi po ožji pravni razlagi pojma »razpolaganje« sestavni del tega pojma.

Napačne so torej razlage določbe 95. člena ZSDU, ki trdijo, da je soglasje sveta delavcev potrebno le za morebitno odprodajo počitniških kapacitet podjetja. Tudi po strogo gramatikalni razlagi te določbe je soglasje sveta delavcev brez dvoma potrebno pridobiti najmanj tudi k aktu, s katerim se določajo ter pogoji, pod katerimi se dajejo počitniške kapacitete v najem. Zakon namreč uporablja širšo dikcijo »odločitve v zvezi z razpolaganjem«, kar pomeni, da po logiki stvari ni predmet soglasja vsakokratna najemna pogodba s posameznim najemnikom, ampak vse v zvezi z dajanjem teh kapacitet v najem, t.j. komu (samo delavcem ali tudi zunanjim uporabnikom) in pod kakšnimi pogoji (vrstni red interesentov za koriščenje, višina in način plačila itd.) se dajejo v najem. Ob strogo gramatikalni (jezikovni) razlagi zakona torej ostaja odprto le vprašanje, koliko je mogoče pojem »razpolaganje« v kontekstu obravnavane določbe 95. člena ZSDU razumeti tudi v smislu nekoliko širšega pojma »upravljanje« (uporaba in razpolaganje) s počitniškimi zmogljivostmi. Ali torej sodijo v sklop te določbe, denimo, tudi odločitve v zvezi z načinom izvajanja in financiranjem vzdrževanja teh objektov ali z morebitno spremembo njihove namembnosti?

Vendar za iskanje pravega odgovora na to vprašanje ne zadostuje več uporaba zgolj jezikovne razlage zakona, temveč je potrebno uporabiti tudi teleološko razlago, kajti v nasprotnem bi lahko prišli do zaključka, ki bi nasprotoval namenu zakonodajalca v zvezi s konkretno določbo.

Soodločanje s soglasjem kot najvišja stopnja participacije sveta delavcev pri odločanju je namreč z zakonom predvideno le pri tistih vprašanjih, kjer obstaja najmočnejši in najbolj neposreden interes delavcev. Glede upravljanja s počitniškimi zmogljivostmi pa ta interes zagotovo ni omejen zgolj na problematiko morebitnega odtujitve posameznih tovrstnih objektov, ampak vsaj v enaki meri, če ne še veliko bolj, sega predvsem tudi na področje načina njihove uporabe nasploh.

Nobenega dvoma ni, da je imel zakonodajalec namen z institutom soglasja po 95. členu ZSDU zagotoviti ustrezen vpliv sveta delavcev na celotno problematiko upravljanja s počitniškimi zmogljivostmi, vključno s pogoji njihove uporabe (cene, upravičenci itd.) in vzdrževanja, ne samo na odločitve o njihovi morebitni prodaji. Šele uporaba in razpolaganje namreč tvorita pojem upravljanje. Ne nazadnje bi bilo tudi povsem nelogično, če bi imel svet delavcev na eni strani odločilno besedo pri razpolaganju delodajalca s počitniškimi objekti v pravnem prometu, na drugi strani pa bi bil popolnoma brez vpliva na način uporabe in vzdrževanja teh objektov, ki so vendarle v osnovi namenjeni potrebam delavcev in ne izvajanju osnovne dejavnosti podjetja. Enako nesmiselno bi bilo, če bi, denimo, delodajalec lahko mimo soglasja sveta delavcev spremenil namembnost teh objektov (npr. v poslovne objekte), kar ozko pravno gledano prav tako ni posebna oblika »razpolaganja«, v bistvu pa bi v denem primeru pomenila za delavce isto kot odsvojitev teh objektov. Interpretacijske metode, ki pripeljejo do tako nelogične razlage posameznih določb zakona so že po splošnih pravnih pravilih neuporabne.

Na podlagi povedanega lahko ugotovimo, da je pojem »razpolaganje« v kontekstu določbe 95. člena ZSDU treba razumeti v najširšem pomenu besede, tako da zajema celotno problematiko upravljanja s počitniškimi zmogljivostmi. Ena najpomembnejših odločitev v tem okviru pa je vsekakor sprejem sklepa ali splošnega akta o načinu uporabe teh zmogljivosti.