Individualna uprava in delavski direktor

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) v določbi 2. odstavka 246. člena res dopušča možnost, da ima uprava delniške družbe enega ali več članov (direktorjev), kar se uredi s statutom posamezne družbe. Po drugi strani pa je treba poudariti, da zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) kot pogoj za imenovanje delavskega direktorja ne postavlja kolektivne uprave, ampak je bistveno pri tem število zaposlenih v družbi. Določba 1. odstavka 81. člena ZSDU namreč pravi, da ima delavskega direktorja družba, ki zaposluje več kot 500 delavcev. To pa pomeni, da družbe z več kot 500 zaposlenimi enostavno ne bodo mogle imeti individualne uprave, ampak bo uprava vedno najmanj dvoosebna (“poslovni” direktor in delavski direktor).

Pravno popolnoma nesprejemljiva so namreč stališča nekaterih teoretikov, da ZSDU glede tega vprašanja ni v skladu z ZGD, zaradi česar se uporablja samo ustrezna določba ZGD. Zakoni med seboj niso v razmerju nadrejenosti in podrejenosti. Za reševanje morebitnih kolizij med zakoni se uporabljata načeli “lex specialis” in “lex posterior”, po obeh omenjenih načelih pa so za reševanje konkretnega vprašanja odločilne določbe ZSDU.

Pravnih dilem torej v tem pogledu ni. Bolj problematična so nekatera praktična vprašanja, povezana z načinom delovanja takšnih “dvoosebnih” uprav. Ta vprašanja pa bo verjetno morala sčasoma rešiti kar praksa sama.

(4) Vodenje poslov se ne more prenesti na nadzorni svet. Statut ali nadzorni svet pa lahko določita, da se smejo določene vrste poslov opravljati le z njegovim soglasjem. Če nadzorni svet zavrne soglasje, lahko uprava zahteva, da o soglasju odloči skupščina. Za sklep, s katerim skupščina da soglasje, je potrebna večina najmanj treh četrtin oddanih glasov.”

Tudi sprejem pravilnika o plačah in drugih splošnih aktih je torej v pristojnosti uprave, v poštev pride le morebitno soglasje nadzornega sveta k takšnim odločitvam uprave.

Ne glede na vprašanje, kateri organ delniške družbe je pristojen sprejemati pravilnik o plačah, pa s tem pravilnikom ni mogoče posegati v že veljavno podjetniško kolektivno pogodbo kot dvostranski akt, ki ga v imenu zaposlenih sklepa sindikat. Predpisi o delovnih razmerjih (ZTPDR in ZDR) namreč dopuščajo urejanje teh vprašanj na ravni podjetja bodisi s podjetniško kolektivno pogodbo, bodisi s splošnim aktom. Dokler je torej v veljavi podjetniška kolektivna pogodba, istih vprašanj ni mogoče urejati s pravilnikom kot splošnim aktom. S takšnim pravilnikom bi bilo mogoče dodatno urediti le vprašanja, ki niso posebej urejena s podjetniško kolektivno pogodbo.