»Delavske koordinacije«

V našem podjetju je direktor začel prakticirati neko povsem novo obliko sodelovanja z delavskimi predstavništvi. S svetom delavcev posebej ne sodeluje, ampak redno sklicuje kar nekakšno “delavsko koordinacijo”, ki jo sestavljajo: predsednik sveta delavcev, predsednika obeh sindikatov v podjetju in delavski direktor? Kaj menite o primernosti takšnega sodelovanja med vodstvom in delavci?

Takšna oblika razgovorov med vodstvom in predstavniki delavcev v podjetju je lahko povsem koristna metoda neformalnega informiranja in izmenjave mnenj o posameznih vprašanjih dela in poslovanja v podjetju, pod nobenim pogojem pa nekakšna nova “delavska koordinacija” ne more nadomestiti zakonsko predpisanih oblik in načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju.

Predvsem je treba vedeti, da ima vsako od navedenih delavskih predstavništev v podjetju svoje funkcije in pristojnosti, ki jih med seboj ni mogoče enostavno pomešati. V prvi vrsti nimajo istega delovnega področja in pristojnosti sindikati na eni ter voljena delavska predstavništva (svet delavcev, predstavniki delavcev v organih družbe) na drugi strani. Žal mnogim odgovornim, tako na menedžerski kot na delavski strani, te razlike še niso jasne, kar lahko ob nadaljevanju takšne prakse povzroči totalni “upravljalski kaos”v podjetjih. Že po logiki stvari ni mogoče, da bi se na delavski strani z istimi vprašanji ukvarjala in iste delavce nasproti vodstvu zastopala različna delavska predstavništva, vendar na tem mestu ne moremo zahajati v podrobnejše pojasnjevanje osnovne in nujne razmejitve pristojnosti in področij dela med sindikati in voljenimi delavskimi predstavništvi v podjetju. Zaenkrat naj rečemo le to, da takšna “mešana delavska koordinacija” ne more prevzeti vloge nekakšnega “generalnega zastopnika” interesov vseh delavcev v podjetju na vseh področjih in v vseh vprašanjih.

Kot drugo pa je treba upoštevati dejstvo, da v takšni koordinaciji sodelujejo samo predsedniki organov (sveta delavcev, izvršnih odborov sindikatov v podjetju), ki seveda niso in ne morejo biti pooblaščeni sami odločati o ničemer, kar po zakonu in po kolektivnih pogodbah sodi v pristojnost teh organov oziroma delavskih predstavništev.

Obravnavana poenostavljena oblika sodelovanja delavcev pri upravljanju torej na prvi pogled sicer izgleda precej simpatično in priročno, vendar pa njeno prakticiranje v zgoraj navedenem smislu kaže na globoko nerazumevanje bistva sistema delavske participacije, in jo, razen v uvodoma postavljenih okvirih absolutno odsvetujemo. Izvor, geneza razvoja in smotri delovanja sindikalnih in voljenih (splošnih) delavskih predstavništev so namreč v osnovi različni in jih (po možnosti še v kombinaciji z oblikami organiziranosti notranjih delničarjev) nikakor ne gre enostavno metati v isti koš. Res pa je, da niso redki, ki so v praksi popolnoma pomešali v isto in nerazpoznavno upravljalsko godljo sindikate in svete delavcev, notranje delničarstvo in delavsko participacijo, lastniško upravljanje in pravice do soupravljanja na podlagi dela ter še marsikaj drugega. Smo pač šele na začetku uveljavljanja novega sistema.